Crysis. Pomeni lahko navezavo na drugi del špila Far Cry, besedno igro na cryos, torej ledeno mrzlega, ali pač samo navadno krizo. No, za nas, igralce, pred dvema letoma ni bilo pomembno, kaj Crysis pomeni in kaj ne. Stvar konfliktov je bil takrat predstavitveni filmček bisera med grafičnimi pogoni CryEngine2. Nekajminutni video izsek, postavljen v tropsko okolje, se je namreč bohotil s z doslej še nevidenim. Kako le bi slehernik verjel, da utegnemo kaj kmalu lotati po džungli, podirati drevje vsepovprek in nasploh delati kaos vsevprek, vmes pa gledati filmu podobno grafiko. Ni manjkalo ekstremnežev, ki so primerjali slike iz igre in podobne slike iz resničnosti, vmes pa vpili, da je grafika v špilu lepša in bi raje tam živeli. Ah, ti zagrenjenci.
Četudi je rulja do takrat favorizirala temne vesoljske postaje tretje Pogube in zapuščena vzhodnoevropska mesta druge Razpolovne Dobe, so se sanje tropskih palm in kristalno čistega morja, že videne v Oddaljenem Kriku, vrnile. In od takrat naprej je Crysis veljala za samo utopijo med izgledom iger; ni jih bilo malo, ki so za trenutek zagrešili preprosto misel – ali bi stvar dejansko lahko izgledala še bolje. No, sicer ne dvomim, da se bomo čez desetletje zmrdovali nad špilom, ampak za zdaj smo dobri.
In ne, Crysis imena nima zavoljo kozmetike. Je naslednica Far Cry, čeprav ni Far Cry 2. Led nosi veliko vlogo v kampanji, za krizo pa bi bilo potrebno omeniti požrešnost sistemske moči na prvem, tisto majhno stvar z vesoljci in ledom pa na drugem mestu. Ali šele v naslednjem delu morebitne trilogije, ko utegnejo zli stvori zavzeti Zemljo, nje prebivalci pa v resničnem času lastiti dovolj sposobne mlinčke. Palme, led, sistemske zahteve in vesoljci torej.
Vsi vemo, da je bilo glavno vodilo pri razvoju igre grafika. Upravičeno, saj je CryEngine 2 daleč najnaprednejši grafični pogon. In ker je grafika ena glavnih strani te igre, poleg tega pa tudi z njenim impaktom na igralnost ne varčuje, si jo je potrebno podrobneje pogledati.
Vsekakor bo prvo, kar bo nestrpen igralec in lastnik računala srednjega ranga ne grafika, temveč nizko število sličic na sekundo, če bo seveda z nastavitvami pretiraval. Vsekakor lepota igre požrešnost upraviči, pa tudi strojna oprema dviguje sposobnosti v višave. Q6600, 8800 GT in vsaj dva gigabajta pomnilnika, pri čemer sta procesor in kartica navita, bi na XPjih moralo zadostovati za nekako 30 sličic na sekundo pri »very high« nastavitvah. Teh se normalno pod DX9 sicer ne da doseči, a je na spletu že kar nekaj časa neuradni popravek, ki zretje vse te lepote omogoča tudi na prejšnjegeneracijskih oknih. Na Visti je položaj sicer malce drugačen, saj ta v navezi z desetim direktnim iksom odžre nekako tretjino performanse (na 64 bitni različici le okoli četrtine), a je opcija poganjanja špila v DX9 vedno mogoča. Razlik povprečni igralec ne prvi pogled ne bo uzrl, so pa spremembe v vodi, oblakih in dimu. Na »high« ravni nastavitev je nivo grafične lepote nekako na treh četrtinah »very high«





No, ko bo razjarjeni igralec dokupil nekaj komponent in pasel oči na solidni frekvenci izmenjujočih se sličic, mu bo vizualnost le stopila v oči. Nekaj prvih korakov po nočni džungli in… jutro! Vsekakor je pogled na vzbujajoč se tropski otok v oranžni barvi Sonca daleč najlepši trenutek v zgodovini iger, če gledamo zunanjost. V daljavi se lesketa ocean z valovi, ki jih težko ločiš od pravih; pred seboj imaš kup poraščenih skal z neverjetno natančnimi teksturami; nad teboj vidijo palme, ki mečejo prostorske sence, nastale zaradi sopare… Niso sanje, le CryEngine 2 je to, odet v izjemno veliko število poligonov, te pa objemajo teksture visokih resolucij. Spacati tridimenzionalne modele in jih odeti v teksture je ena stvar, vsem temu pa dodati svetlobo pa druga. Le CE2 zmore čez nebo izmenjujoč prevažati Sonce in Luno, ki sta hkrati glavni izvor svetlobe, zatorej je veka tisočerih malih lučk čez celotne planjave konec. Le CE2 zmore ustvariti atmosfero s takšno gostoto, da žarki svetlobe na zraku, polnem dima in pare ustvarijo prostorske sence, obenem pa na tla mečejo ostre, a vendarle mehke sence realističnih oblik in kar je najpomembnejše, tonov. In le CE2 zmore to odeti v izjemen prostorski in gibljivostno zameglitev, grain, ki še bolj poudari realističen učinek ter fiziko, ki se drži prav vsakega pomembnejšega objekta in igralca prisili, da pozabi, da je to le igra.
Da vse posplošim: le v Crysis lahko streljaš v palme kot nor ter nato gledaš, kako se favna zvrne na kup korejskih vojakov, lomi svoje veje in veje drugega drevja, in le v Crysis lahko najdeš alternativen način znebiti se nekaj do zob oboroženih Korejcev, zabarikadiranih v leseno-železni kolibi. Denimo tako, da jim ukradeš tovornjak in se s polno hitrostjo zaletiš v nemočno barako, skočiš ven in kamion razstreliš z lanserjem raket s Korejci vred. Ob tem pa vsenaokrog padajo kosi železa in lesa, po možnosti se tu in tam zruši še kaka palma (kosi nog in rok in glav pač ne frčijo po zraku, ker Crytek omejuje nek nemški zakon). Božansko.
Tako. Zdaj bi morali vsi doumeti, kako lepa je ta prečudovita grafika v Crysis. Ali vsaj to, da sem sam nad njo precej navdušen, ker vem, da vas ni veliko, ki se zmrdujete nad poganjanjem špila na najnižjih nastavitvah. Da vas opogumim - tudi sam jih, saj moj 4200+ X2 zmore komajda medium, medtem ko je 8800 GT skorajda pravšnja za very high. Bom končal o grafiki, ker ste nekateri jezni in furate fovšijo. Ampak nimate glede česa. Ok, dost.
Igralnost špila temelji na klasiki FPSjev, čimer je dodana Far Cryjevska svoboda, Battlefieldovsko komandiranje vozil in grafika (še zadnjič). K temu je Crytek primešal še nano-suit, ki ti omogoča neprestano menjavanje med štirimi različnimi permanentnimi in temporalnimi efekti. Tako smo postavljeni v vlogo Jacka Dunna, pripadnika elitnih sil ameriške vojske Delta Force, ki si utira pot skozi goščavo in dela kaos. Verjetno zato, ker je preveč navdušen nad svojo novo obleko, ki ni več stara-grda uniforma. Predvsem pa zato, ker se v njej ne igra več Supermana, temveč to je. Dokler ne pride tista grda pločevina izza Lune.





Okolica Crysis je namreč širna in prostrana, v večigralstvu malo bolj, v puščavništvu zaradi sledenja zgodbi malce manj; zatorej modusi nano obleke niso neizrabljeni, vozila pa ne stojijo v kotu in nabirajo prah. Načini obleke so »speed«, ki močno pohitri gibanje, »strenght«, ki omogoča ogromne skoke, umirja namerjanje in nudi moč destrukcije skoraj vsega z golimi rokami, »armor«, ki zviša dovoljene promile svinca v krvi in upočasni premikanje, in »cloak«, ki te naredi popolnoma nevidnega. Slednji je temporalni, saj ga omejuje razpolaga stalno obnavljajoče se energije, medtem ko so drugi permanentni z izjemo hitrega sprinta v speed, skokov v strenght in pretiranega hranjenja s svincem v armor načinu.
Potem so tu vozila. Nekaj jih je zaradi kinematičnih efektov in dostopnosti prisotnih že v kampanji, ostali najdejo mesto v večigralstvu. Tropsko podnebje onesnažujejo korejska izvedenka HMMWVja, civilni pickup, motorni čoln, tri vrste tankov, VTOL, hoverkraft in korejski jurišni helikopter (referenca na Mi 24 Hind). Vsako ima več sedežev in je zatorej zmožno prevažati več soldatov, večina si lasti mitraljez. Da se dajo razbiti na male koščke, ni treba ponavljati.
In pa orožja. V osnovi si lastimo eno ali dve pištoli, poleg česar smo zmožni prenašati še dve težji krepeli, granate in lanser raket. V jurišni veji so puške skoraj na las podobne referentom iz resničnega sveta; američani si lastijo malce zmodificirano XM8, korejci pa skorajšnji kopiji AK 47 in MP7. Potem je tu še pumparska šibrovka za bližino in ostrostrelka za daljino. Za ugonabljanje vozil prav pride lanser raket, za klanje gruč granate in za zmedo dimni kanistri. Malo, pravite? Veliko, odgovorim. Vsako pokalico se da namreč izdatno modificirati in preurediti s takšno in drugačno šaro. Imamo več različnih daljnogledov, optični namerilec, dušilce in bombomete. Kajpada to neprestanoma menjavamo, saj je otok prostran in raznolik kraj, temu primerno nudijo ti dodatki raznolike načine ugonabljanja.
Kar še manjka prvovrstni enoigralski izkušnji, je zgodba in samo vzdušje. In tu se skriva več ali manj edini padec igre. Prvi dve tretjini je špil zabaven, odprt, ravno prav težak in zanimiv, medtem ko se v zadnji tretjini s prihodov grdih kovinskih bitij to spremeni. Četudi so Korejci proti koncu njih boja nekoliko preveč trpežni in njih umetna inteligenca večkrat pogrne, jih imam raje kot svetlikajoče leteče aliene.
Le kdo ne vidi rad gručo Korejskih soldatov, ki radostno posedajo okoli ognja, nakar zaslišijo šelestenje v grmu, se boječe razmaknejo in razporedijo v bojne položaje. In potem nekoga zgrabi nevidna roka, iz zraka se zasliši »maximum strenght« in nemočni nesrečnik že leti toplemu tropskemu oceanu naproti. In morskim psom v njej. Nato predatorju, našemu Jaku, kodnoimenovanem Nomad, le zmanjka energije za ekstenzivno ukrivljanje svetlobe, torej napajanja nevidnega ovoja; Korejci začnejo besno paničariti okrog in sčasoma obležijo s šaržerjem svinčenih konic v telesu. Če si zraven barak, utegneš zagledati marsikatero prvino UIja, denimo bočno napadanje, dinamično gibanje in skrivanje; škoda je le, da je ta neskriptirana inteligenca neprevezana in zatorej nemalokrat naletiš na neumne, bolj kot ne smešne prizore. Z vesoljci je situacija nekoliko drugačna, saj njihova taktika ni hit-and-run, temveč samo hit-and-fight-to-the-death. Sprva so zanimivi, nato se jih naveličaš zaradi neraznlikosti. Morda tudi zaradi ledene okolice, ki nadomesti toplo tropsko atmosfero, ampak to je stvar osebnega stališča.
To bi bilo več ali manj vse. Omeniti gre samo še večigralstvo, ki ponuja način boja za baze po prostranih mapah, imenovan Power Struggle, ter klasičnen Deathmatch. To bi moralo špil obdržati pri življenju še vsaj nekaj let, četudi mu trenutno zaradi ostrih sistemskih zahtev igralcev nekoliko primanjkuje. Ampak kar ga bo resnično držalo pri življenju, je njena slava. Čez deset let jo igral že mogoče nihče ne bo, bodo pa se spominjali monumentalnega zvoka, ki si ga slišal med igranjem in zretjem v bonbončke, ki jih ponuja špil, prelomnica na poti k fotorealizmu.
Ampak EA pač ne bi bil EA, če nebi preferiral denarja namesto slave, zato kani izdati pod imenom Crysis celo trilogijo. Zasnova igre je perfektna, zatorej ni dvoma, da bi ob vloženi večji količini truda razvijalcev na račun zgodbe, hroščev in level dizajna špilavci pod roke dobili mojstrovino. Ampak prvi del je zaradi zgodbe, ki proti koncu šepa, hroščev vsepovsod in nekoliko slabše izpeljanih zadnjih stopenj temu le približek.